ZGODOVINA
TENIŠKI KLUB BRANIK MARIBOR
Prvo slovensko športno društvo so avstro-ogrske oblasti Maribora dovolile leta 1898; sedež je bil v tedanjem in današnjem Narodnem domu. Teniška sekcija je zgradila svoje igrišče na današnjem severozahodnem vogalu križišča Cankarjeve in Maistrove ulice l. 1900.
Prvi teniški igrišči v današnjem Ljudskem vrtu so zgradili potem leta 1901. Pripadali sta nemško govorečemu »Kasinovereinu« in tenis je bil predvsem oblika družabnega življenja, za katero sta zadoščali dve igrišči (na prostoru današnjih igrišč številka 5 in 6). Maribor je dobil tenis le kakšnih deset let za Zagrebom, med prvimi tudi v Sloveniji. Med 1. svetovno vojno je teniška dejavnost usahnila.
Kmalu po vojni, l. 1918 je pozabljeni, opustošeni in neuporabni igrišči odkupila v slovenska oboževalka tenisa Zora Ravnik. Nastal je teniški klub kot del ISSK, ustanovljenega l. 1919.
Prve turnirje so odigrali že leta 1921. Število članstva je iz leta v leto naraščalo. Potrebno je bilo dograditi nova igrišča (tri na prostoru današnjih igrišč 1,2, 3 in 4; četrto je bilo dodano l. 1977 ob prenovi teniškega stadiona TK Branik, povezani z Evropskim teniškim prvenstvom). Nekaj teniških igrišč je bilo tudi drugod v Mariboru, a samo do 2. svetovne vojne in znova več desetletij po njej.
Mariborski tenis je po 2. svetovni vojni hitro doživel razmah, ob katerem je pet igrišč kmalu bilo premalo. Tako je nastala osnova za 12 igrišč, da bo na teh igriščih dovolj prostora za mlade, tekmovalce in rekreativce, za vsakdanjo igro in velika tekmovanja. Izgradnjo sta vodila Lea Zemljič, por. Zamanja, in Pušenjak, tedanji predsednik TK Polet, ki je bil med največjimi teniškimi klubi v Jugoslaviji.
Leta 1953 se je klub preimenoval v TK Branik kot član MŠD Branik.
Podpredsednik Tedi Voglar je dal pobudo za teniško šolo l. 1950, tajnik Evgen Bergant pa je znal najti posrečene organizacijske oblike in upravičeno velja za njenega ustanovitelja. Vaditelji so bili amaterski člani kluba in občasni gosti od drugod.
Skoraj 20 let kasneje je klub dobil prvega profesionalnega trenerja za teniško šolo in tekmovalce – Srečka Slano. Za njim je TK Branik imel med prvimi tudi prvega tujega trenerja – Vlada Krcha iz takratne Češkoslovaške; pod njegovim vodstvom je Mima Jaušovec segla v najožji svetovni vrh.
Leta 1975 je imel TK Branik med prvimi v državi teniški top in balon. Leta 1977 je klub dogradil tri igrišča, tribuno in prenovil garderobno stavbo (iz l. 1928). Leta 1985 je bila zgrajena teniška dvorana z dvema igriščema – prav tako med prvimi namenskimi teniškimi dvoranami v državi. V tistem obdobju so bili predsedniki kluba Miro Vodeb, Srečko Satler, Rudi Geršak, Franc Hvalec, Jože Florjančič in Marjan Logar, tajnik Matjaž Mulej (po en mandat tudi predsednik Teniške zveze Slovenije in Teniške zveze Jugoslavije).
Teniški klub Branik je merilo za kakovost slovenskega tenisa – od tu izhaja vrsta odličnih tekmovalcev in tekmovalk:
Evgen Bergant, Nadan Albaneže, Zora Ravnik, Breda Hribar-Voglar – pred 2. svetovno vojno v jugoslovanskem vrhu, po njej pa zlasti Lora Winterhalter, Truda Lovrec, Tonček Lovrec, Fredi Reicher, Srečko Satler, Matjaž Mulej, Karli Ferenčak, jugoslovanski reprezentanti Leo Grmovšek, Ljuban Vodeb, Alenka Pipan, Bistra Varl, Igor Košak, Stojan Tomovič, Zoran Jaušovec, Mima Jaušovec (zmagovalka Odprtega prvenstva Francije itd.); kasneje Iztok Božič, Marko Tkalec, Katarina Srebotnik (že dolgo v svetovnem vrhu v igri parov itd.), sedaj Polona Hercog, Blaž Rola, Tomislav Ternar; itd.
Po štirih desetletjih poteka zdaj nova prenova klubskih prostorov, naprav in delovanja pod vodstvom predsednika Ivana Gorjupa.
Izstopa izgradnja prvega slovenskega igrišča, enakega kot za US Open, treh otroških igrišč, prenova obojnih garderob in klubskega družabnega prostora.
